Biti ali ne biti

PoKLIC iz periferije v periferni center. Rojstvo v Kopru morda za poKLIC ni najbolj obetavno. Rojen v družini nosilcev delavskega razreda (vojska, železnica, šolstvo). Novi jedrni družini sta tukaj nastali, se oblikovali, rasli skupaj z razvojem države. Od gravitiranja okoli Kopra do tamkajšnje končne naselitve je minilo nekaj več kot 10 povojnih let. Zrak časa in ozračje znotraj družine si lahko predstavljate. V zadnjih izdihljajih duha tega časa sem se rodil sam (v resnici se nisem sam, a to je tema za kdaj drugič) sredi 80-ih let (1985).

Kako so duh časa in moje korenine vplivale na poklic, ki ga opravljam? Biti ali ne biti plod duha časa, izkušenj lastnih družin, staršev in vseh prednikov? Nadaljevati pot, biti del »države«, biti del ideološkega ali represivnega dela države ali morda abdicirati? V kaj je moč verjeti? Je možno le biti?

Zagotovo pomeni vse to veliko šolo, polno izzivov v upanju za pridobitvijo čim več izkušenj. V duhu časa je bilo možno verjeti v knjige, znanje, šole in učitelje ter v delo in delavce. V kaj bi lahko še verjel? Kljub razpadu Jugoslavije ter »porazu« komunizma v Istri in Kopru, ni prišlo do reinvencije religije. Vsaj med nami mladimi ne. Tako so bile edine sile, o katerih sem kaj slišal, sile pri pouku fizike. V mojem kontekstu duha časa ni bilo religije, vere in cerkve. »One« se niso ukvarjale z menoj, jaz pa tudi ne z njimi. Bili smo nevtralni. Kasneje, v srednji šoli, ko me je začela zanimati zgodovina, sem prvič vstopil v cerkev. Opazoval sem jo skozi oči nadobudnega zgodovinarja kot zgodovinski objekt, ne kot sakralnega. Morda zato, ker sem bil do religioznega vedno distanciran. Nadvse rad pa sem raziskoval in bil odprt do duhovnosti in duhovnega.

Konec poletja, star sem bil okoli 15 let, sem končal reprezentančno sezono. Prva ekipa Kopra se je že pripravljala na novo. Bil sem utrujen in rahlo poškodovan. Zato sem se odločil, da bom obiskal bioenergetičarko. Do tedaj se nisem nikoli srečal z nobeno vrsto alternativne medicine, zdravilstva ali kakorkoli hočete to poimenovati, le z nekaterimi praksami naših prednikov. Že po prvem srečanju z bioenergetičarko sem bil zelo pozitivno presenečen. Čeprav ji nisem ničesar povedal, je vedela za vse moje pretekle poškodbe. Na »alternativnih« srečanjih mi je bilo zelo prijetno. Povedala mi je, da so nekatere poškodbe trdovratnejše in da bo potrebnih nekaj več srečanj. Po nekaj minutah tretjega srečanja mi je povedala Čutim, da se bo odprlo. Tudi blokada najtrdovratnejše poškodbe bo popustila. In res je bilo tako. Sprašujete se, kako vem? Tudi jaz bi se na vašem mestu. Namreč zgodilo se je z opozorilom Prihaja do preboja, ki se bo vsak trenutek zgodil. V naslednjem trenutku je počilo. Prrrsssk! Slišalo se je kot pok statične elektrike, vendar nekajkrat močnejši. V trenutku poka so se lažje stvari, ki so bile postavljene po sobi, stresle. Odšel sem domov drugačen, lažji, poln energije in popolnoma sproščen. Ko sem nato razmišljal in analiziral o tem, kar se mi je zgodilo, sem ugotovil, da sploh nisem bil presenečen nad močjo bioenergije, ki sem ji bil priča. Čutil sem jo kot nekaj naravnega, povsem normalnega. Nad tem spoznanjem sem bil presenečen. Begalo me je, zakaj nisem bil presenečen, a odgovor sem si znal podati šele nekaj let kasneje. Začel sem se zanimati za takšne ljudi in pojave. Začel sem jih proučevati. A pri vsem tem sem imel tudi veliko »srečo«. Saj so mi takšni ljudje in pojavi kar sami prihajali nasproti. Privlačil sem jih v svoje življenje. Duhovnost, duhovni svet je postajal del mojega vsakdana. Nisem ga le čutil, začenjal sem ga tudi razumsko spoznavati. Začenjal sem verjeti vanj.

Naslednje leto smo v reprezentanci dobili tudi zdravilca (z nami je začenjal svojo javno zdravilsko pot, kasneje pa je bil tudi na olimpijskih igrah kot spremljevalec slovenske reprezentance – na žalost ne vaterpola). Še vedno sem imel nekaj kroničnih težav s poškodbami in na svojstven način jih je omenjeni zdravilec za vedno odpravil (o vprašanju reševanja simptomov in ne vzrokov enkrat drugič).

Biti ali ne biti? Na kateri strani sem bil takrat? Še vedno sem bil na polu Ne biti. Še vedno si nisem upal stopiti tudi sam na stran Biti, začeti resno, uradno, sistematično se učiti, delati, živeti duhovnost. Tako sem se lotil študiranja Teorije izbire Williama Glasserja. Vpisal sem se v njegovo šolo Realitetne terapije v Sloveniji. Poglobil sem se v njegove knjige, učil sem se. Verjamem, da sem se tudi veliko naučil. A še vedno mi je nekaj manjkalo. Pri celotni njegovi teoriji mi je manjkal podzavestni (in nezavedni), duhovni del. Ponovno me je doletela prej omenjena »sreča«, da sem bil ravno takrat raziskovalec (in asistent) na oddelku Biopsihologije na Univerzi na Primorskem. Poleg rednega študija smo hoteli študentom pokazati, da obstajajo tudi drugačni pogledi, metode in prijemi. In tako je bil na eno od »popoldanskih« srečanj povabljen hipnoterapevt. Takrat sem v živo videl česa je hipnoza sposobna. Takoj sem vedel, da je to tisto po čemer sem tiho hrepenel, kar bi še rad dodal k svojemu znanju psihoterapije. Začel sem študirati hipnozo. Vpisal sem se na tečaj za hipnoterapevta in ga tudi opravil. Kasneje sem obiskal še nekaj seminarjev. A kar je najpomembneje, začel sem izvajati hipnoterapije. Uspel sem hipnotizirati ljudi. Na tem mestu, v tem času, je začela v meni tleti želja, da želim Biti. Spoznal sem, da si želim, da to postane moj poKLIC. V tem času sem opravljal različne funkcije, različna »pomembna« dela in »ni se spodobilo«, da bi se izpostavljal kot psihoterapev (posebno pa ne kot nekdo, ki pri svojem delu uporablja tudi hipnozo). Tako sem opravljal svetovanja sprva le za športnike, ki so me poznali, nato tudi za nekatere druge ljudi, a vedno je šlo preko prijateljskih vez.

Sredi leta 2019 se je »Univerza na Primorskem« rešila mene in zelo hitro sem spoznal, da sem se rešil tudi jaz nje. Še nekaj časa in nekaj »sreče« sem potreboval, da sem postal pripravljen Biti. Prenovil sem svojo spletno stran ( www.hipno-terapija.com ), dobil sem nekaj svetovancev, ki so me resnično potrebovali in sem jim lahko resnično pomagal. Danes vem, da sem za prehod iz Ne biti v Biti potreboval tudi jaz njih. Potreboval sem kilometrino, veliko uspešnih ur svetovanj, da sem premagal strah o temu pisati, vse to obelodaniti. Danes sem tukaj, svetujem ljudem, ki svetovanje potrebujejo (preko pogovorov – psihoterapije in hipnoze – hipnoterapije) in o vsem tem pišem.

Biti ali ne biti, to ni več vprašanje!

Blaž Čeklić