Teorija izbire ali Realitetna terapija

Aksiomi Glasserjevega razmišljanja

Ob zadovoljevanju potreb pri odnosih z drugimi je potrebno usmeriti pozornost na določene premisleke s katerimi se je v nadaljevanju procesa potrebno soočiti.

1. IZBIRA – ODLOČITEV

Kljub velikim omejitvam, ki nam jih življenje nalaga pa je Glasser prepričan, da ljudje sami izbiramo kako se bomo obnašali in za to nosimo tudi odgovornost. Glasser meni, da je vsako vedenje, tako netežavno kot težavno, najboljše vedenje, ki ga je posameznik v danih okoliščinah zmožen udejanjati, da bi seveda potešil svoje osnovne potrebe. Hkrati pa je prepričan, da je vsako naše vedenje notranje motivirano (ne moremo biti motivirani od zunaj), ciljno usmerjeno (z namenom) in izredno fleksibilno. Poudarja, da je vsak človek v sebi svoboden in za to tudi odgovoren.

2. MAKIAVELIZEM IN MANIPULACIJA

Vsi ljudje velikokrat želimo, da bi ostali delali ali mislili, tako kot sami želimo. Zato skušamo s sogovorniki manipulirati, vplivati nanje proti njihovi volji. Po mnenju Glasserja obstaja 7 ključnih človeških vedenj s katerimi to počnemo. Kritiziranje (konstruktivna kritika ne obstaja, saj ni nikoli tako sprejeta), obdolževanje, pritoževanje, nerganje, grozenje, kaznovanje in podkupovanje (ali čustveno izsiljevanje). Nobeno od teh vedenj in komunikacijskih tehnik ne bo pripomoglo k boljšim odnosom, saj v sebi skriva željo po nadvladi. 

3. 5 osnovnih skupin POTREB

Človeška glavna skrbe je potešiti svoje potrebe. V sredini 20. stoletja so se začeli zlasti psihologi in psihiatri ukvarjati z vprašanjem katere so te potrebe in kako jih opredeliti. Tako je Abraham Maslow kot prvi opredelil človeški sistem potreb. Razvrstil ga je v t.i. hierarhični sistem potreb, saj je menil, da so nekatere potrebe manj pomembne ali podredne drugim. Ustvaril je 8 skupin potreb. Poimenoval jih je nižje (pomembne le za golo človeško preživetje) in višje (potrebe po osebni rasti). Dolgo je Maslowa kategorizacija veljala za prevladujočo doktrino.

Za razliko od Maslowa pa William Glasser razume potrebe kot enakovredne. Razvrstil jih je v 5 sklopov, ki jih, kot pravi, bolj ali manj uspešno zadovoljujemo v odnosih. Pri svoji kategorizaciji se je zelo upiral na evolucijo človeka.

Kategorije potreb po glaserju so naslednje: potrebe po PREŽIVETJU (tu gre dejansko za naše fizično preživetje); potrebe po LJUBEZNI in SPREJETOSTI (tu gre za našo pripadnost, da nismo sami, osamljeni, da se v družini, skupnosti in družbi počutimo dobro); potrebe po ZABAVI (ta sklop potreb je potrebno razumeti kot potrebe po ustvarjanju, učenju in delu → zabava je v bistvu razumljena kot nagrada za dobro opravljeno nalogo (učenje, delo itd.)); potrebe po SVOBODI (poleg želje po pripadnosti imamo na drugi strani tudi željo po neodvisnosti, po iskanju znanja in notranjega miru) in potrebe po MOČI (želimo si biti uveljavljeni, (samo)spoštovani, slišani...).

Ker razen skupine potreb po preživetju vse ostale potrebe zadovoljujemo v medsebojnih odnosih, je toliko pomembno, da smo z ljudmi s katerimi smo v interakciji v dobrih odnosih.

4. SVET KAKOVOSTI

Zunanji svet je tak kakršen je in ga lahko le v manjši meri spreminjamo, čeprav je potrebno k temu neprestano težiti. Po drugi strani pa se v nas samih od rojstva dalje oblikuje naš notranji svet, ki ga je Glasser poimenoval Svet kakovosti. Ta se oblikuje na podlagi izkušenj (tudi iz predhodnih življenj, preko energije družin staršev, časa in prostora v katerem živimo – opomba avtorja), ki smo jih dobili v preteklosti. Vendar pa naš svet kakovosti temelji le na naših prijetnih izkušnjah (včasih so lahko te izkušnje in občutki zavajajoči – npr. odvisnosti – opomba avtorja).

Sličice so v svetu kakovosti močno zasidrane in jih le s težavo lahko zamenjujemo. Zato je tako pomembno preko terapij, svetovanj in tudi s hipnozo ali nekaterimi drugimi tehnika neprestano preverjati vsebino našega sveta kakovosti, da nas omamne sličice naše podzavesti ne bi zavedle.

5. CELOSTNO VEDENJE

Glasser človeško celostno vedenje razdeli na 4 komponente, ki so med seboj povezane. S tem se je odmaknil od konceptualizacije zahoda, da je človek razdeljen na fizično telo in psiho (ali dušo). V svojem dojemanju človeka je prišel do spoznanja, da na prva dva sklopa celostnega vedenja (dejavnost in mišljenje lahko vplivamo), medtem ko na druga dva (čustva in fiziologija) le posredno preko prvih dveh sklopov. Vendar pa je s takim dojemanjem pripisal človeku odgovornost za vse kar se mu dogaja, tudi za čustva in fizično počutje. Kot primer se velikokrat navaja depresija, ki je znotraj Glasserjeve šole Teorije izbire ali Realitetne terapije kategorizirana kot depresiranje, saj je tudi takšno počutje človek izbral sam preko svojega celostnega vedenja, saj je smatral, da bo tako najbolje zadovoljeval nekatere svoje potrebe.

Potrebno se je zavedati odgovornosti, ki jo kot posamezniki nosimo. Poudariti je potrebno, da se večino časa vedemo in ne reagiramo. Vedemo pa se v skladu z našim svetom kakovosti, celostnim vedenjem in potrebami, ki jih želimo uspešno zadovoljiti. Zato se je potrebno premikati iz cone udobja, se premakniti iz občutka žrtve k »lovcu«, se preleviti v nekoga, ki stremi k doseganju lastnih ciljev ter postati zavesten in odgovoren za svoja dejanja.